Ustanovljeno je bilo 14. 4.1983
v Ajdovščini na pobudo Zveze Sožitje, staršev in strokovnih delavcev. V letu 2004 je društvo pridobilo status invalidske organizacije.
Člani društva so osebe z motnjami v duševnem razvoju, njihovi starši oziroma skrbniki, sorodniki, strokovni delavci, prostovoljci in simpatizerji.
| Domov | Novice | Programi | OMDR | Naše zgodbe | Povezave |
Še sita ga boste
Matej se je rodil 17.9.1982 v Šempetru pri Gorici. V prvem letu njegovega življenja se nam je zdel čisto normalen otrok, tak kot vsi zdravi otročički. Shodil je z 13 meseci – čeprav bi na njegove fizične lastnosti lahko prej. Že pri startu je bil previden in še danes je tak.
Prvi dvomi in vprašanja pa so se nam začeli porajati, ko ni hotel spregovoriti. Spodbujali smo ga, a želenih rezultatov nismo dosegli. Na obisku pri pediatru pa smo dobili odgovor: » Gospa, še sita ga boste!« Saj ne da to kakšen dan ni res, ampak takrat to ni bilo dovolj. Prva beseda, ki jo je najraje uporabljal pa je bila MAMA. Vse kar je videl je tako poimenoval, čeprav menim, da je vedel da to ni isto. Ko je po cesti peljal avto je za njim kričal mama, ravno tako za avtobusom, …..
Po nadaljnjem posvetu z pediatrom smo bili napoteni v Staro Goro. Tam je dr. Veličkova predlagala dnevno logopedsko terapijo z nastanitvijo in z težkim srcem smo se odločili zanjo. Tako smo Mateja 3 leta vsak ponedeljek peljali v Staro goro in ga ob petkih šli iskat, da je prišel za vikend domov. Večino časa je bil edini pacient, ki je lahko hodil. Ne vem kaj si je takrat predstavljal – verjetno pa je tak kot je sprejel to kot del življenja in se temu prilagodil.
Tata rad pripoveduje…. kako ga je nekoč prišel iskat, njega pa ni bilo nikjer. Najprej so ga vprašali, če ga ni slučajno že prišel iskat – a to ni bilo to. Čez nekaj časa pa se prismeji z bolniško sestro po hodniku.»No, vzela sem ga s sabo, saj je edini, ki ga lahko! Edini je, ki HODI.« je bila njena razlaga.
Po triletnem »bivanju« v Stari gori smo ga na zahtevo dr.Veličkove vpisali v malo šolo na Col – v vrtec. Tu se je začelo temnejše obdobje za nas. Mateja niso sprejeli takšnega kot je, ampak so mu poskušali vsiliti neke meje, ne da bi jih razumel. Kolikokrat smo bili deležni graj na račun kaj je in kaj ni storil.
Ta pot se je nadaljevala še v prvem razredu osnovne šole na Colu. Zavedamo se, da nanjo ni bil pripravljen kot njegovi vrstniki, a rečemo lahko da se je trudil on – mi pa še bolj. Sosedova punčka nam je vsak dan posodila zvezke da sva doma prepisala kar ni uspel napisati v šoli. Potem pa še naloga – učenje in utrjevanje snovi. Velikokrat sva oba jokala in resnično nisva vedela več kako naprej. Šola pa nam ni bila ravno v tolažbo. Spet se je pokazalo, da niso sposobni v svojo sredino sprejeti osebo, ki potrebuje malo drugačno obravnavo. Po teh dveh letih »hišne kalvarije«, smo ga vpisali v osnovo šolo Ajdovščina – posebna enota. Tu je Matej uspešno zaključil osemletko.
Po osemletki se je vključil v program Želve na Ajševici. Tam naj bi se izučil za pomožnega vrtnarja, vendar do tega ni prišlo. Po tem, ko se je triletno usposabljanje – mi bi temu rekli trdo delo - zaključilo, in država ni več prispevala za nagrade, je dobil odpoved.
Po tem; ko je tri leta vsak dan, ne glede na vreme, kosil z nahrbtno kosilnico – je bil postavljen na cesto. Ne bi govorila o tem, kako je bilo za te otroke tam poskrbljeno, ker je to sramotno za našo družbo. Matej nam je o tem pripovedoval šele, ko je od tam odšel. Prej se je namreč bal, da mu ne bomo več dovolili hoditi delat.
S pomočjo tedanje direktorice CSD Ajdovščina - Antonije Škvarč in vodje VDC - Romana Velikonje je bil Matej naposled kategoriziran kot invalid in sprejet v VDC Ajdovščina kot njihov varovanec. Z velikim veseljem lahko rečem da se od takrat zelo hitro duševno in telesno izpopolnjuje. Nudijo mu vse pogoje, da je lahko to kar je – v svoji najboljši obliki. Tu je začel trenirati smučanje, tek in plavanje. V VDC-ju je včlanjen v skupino Burko, kjer se ukvarja z folklornim plesom in poje v pevskem zboru in kot solist. Rad hodi na pohode z svojo pohodno skupino. Skrbi za urejeno zelenico okrog stavbe in verjetno lahko rečem, da z veseljem in odgovornostjo sodeluje v vsaki stvari v katero je povabljen.
Naj omenim še njegov razvoj na športnem področju.
Med odraščanjem smo se trudili, da bi mu omogočili kar se da normalno življenje. V dolini zraven hiše je naredil prve smučarske korake. Prve daljše spuste pa pri bratrancih in stricu v Predgrižah. Trenirati je začel pod okriljem Rajka Brusa na VDC-ju. Danes pa je tako dober smučar, da se ne boji nobenega smučišča več in da je na specialni olimpijadi v Idahu osvojil zlato v superveleslalomu, srebro v veleslalomu in bron v slalomu.
Rad se usede na kolo in se odpelje tudi na daljše ture. Prikolesaril je že na Sveto goro in nazaj na Col, naredil krožno turo preko Podkraja – Kalc – Črnega vrha in domov. V Postojno si je šel ogledat avtobusno in železniško postajo (zelo ga zanima promet – predvsem avtobusi ga zanimajo že od majhnega. Če smo ga peljali kam pogledat kakšno žival – je on gledal mimo na cesto in kazal promet). Rad plava, se potepa po hribih (narejeno ima že planinsko transverzalo), predvidevam pa da to ni zadnja stvar s katero se bo ukvarjal.
Poudariti moram, da nobena stvar ni prišla zlahka. Čisto v vsako stvar smo vložili veliko truda in energije, saj je Matej zelo previden in na vsakem začetku zelo počasen. Šele ko stvar spozna in osvoji se začnejo kazati rezultati.
Upamo, da bo Matejeva zgodba – življenje, dalo moči staršem in otrokom, ki so v podobni situaciji. Čeprav je ovira še tako huda, ne odnehajte ampak borite se naprej. Vedno se izplača in vedno pridejo rezultati.
Marta in Jože Žgavec
Imenujem se Gal.
Včasih se na ime odzovem, največkrat pa ne.
Naj se hitro popravim. Rad preslišim besede kot so: »Gal ne vrzi vsega na tla«, Gal ta juhica je za tvoje dobro«, »Gal primi žlico in pridno pojej.« in podobno. Na sluh res ne dam kaj dosti.
Zelo hitro pa
zaznam okolico s pogledom. Hitro opazim, da se kdo odpravlja na potep
in takoj pohitim za njim. Dobrote na mizi nikdar ne ostanejo neopažene,
posebno sladkarije; dieta me ne skrbi. Potem je tu še voda; izpod pipe,
luža, reka, jezero, fontana, morje, bazen; rad čofotam.Moja najljubša igra je vrtenje. Vrtim kar mi pride pod roko in je na vrvici. Še najraje žogo. Včasih se zavrtim še sam. Velikokrat se okolica sprašuje:«Zakaj to počne?«, »Le kaj mu to predstavlja?« Pa saj se tudi Zemlja vrti – pomislim in zavrtim še enkrat.
Sem izredno spreten plezalec. Zlezem praktično povsod. Obenem pa ne pozabim na previdnost. Včasih na svojih plezalnih odisejadah poškodujem ali pa celo razbijem kakšno "trofejo". V trenutku sem deležen ostrih in jeznih pogledov, ki pa se skoraj v hipu razblinijo, ko se na glas in od srca zasmejem.
Svoja občutenja ne izražam z besedami. Največkrat med kričanjem spustim kakšen zlog kot na primer ba-ba ali na-na pa i-i-i-i mi je zelo pri srcu. Bojazni, da me nihče ni razumel ni, saj vsi dodobra poznajo katera barva glasu in kateri zlog pripada določenemu razpoloženju.
Toliko o meni, čeprav bi lahko pisali še in še….
Moje Sožitje
Sem mama hčerke z Downovim sindromom. V svojih predstavah o prihodnosti si nikoli nisem zamišljala, da bi bila starš prizadetemu otroku. In zgodilo se mi je prav to. Ko se mi je rodila hčerka, sem takoj opazila, da z njo ni vse v redu.
Ker je bil to prvi otrok in so bila moja
pričakovanja drugačna, se mi je podrl svet. Bilo je polno zakajev in
iskanja krivcev. Takrat sem mislila, da se mi kaj hujšega ni moglo
zgoditi. Nisem si mogla predstavljati, kako naj bi šlo naše življenje
naprej. Tudi sama sem se spremenila. Iz odprte in družabne osebe, sem
se zaprla in ostajala z otrokom doma. Zelo sem se bala, kako jo bo
sprejela okolica. Bolelo me je, ko sem videla, kako otroci prijateljev
napredujejo, moja punčka pa je ostajala vse bolj za njimi.V tistem času, ko sem doživljala največ stisk, sem prvič slišala za SOŽITJE. Bilo mi je omenjeno tako, mimogrede, da obstaja društvo za duševno prizadete. Ko bi mi takrat bolje predstavili društvo, bi se verjetno včlanila. Tako je minilo še eno leto, da sem postala član in odšla z njimi na prvi izlet. Nikoli ga ne bom pozabila. Mislila sem, da bodo ljudje, ki imajo tako žalostno usodo vsi objokani, in kar nisem verjela, kako so ponosni na svoje otroke in njihove skromne dosežke. Potem sem šla na prvi seminar. Iz njega sem se vrnila kot prerojena. Cel teden sem se družila z ljudmi, ki jih skrbijo iste stvari in imel si komu zaupati svoje strahove.
Od takrat gledam na svojega otroka z drugačnimi očmi. Ponosna in vesela sem, da jo imam. In kot sem jo sprejela jaz, tako jo je tudi okolica. Včasih sem morala komu razložiti, zakaj je drugačna. Spoznala sem, da je za zadržanost ljudi največkrat kriv strah, ker ne vedo kako reagirati.
Udeležila sem se še nekaj seminarjev in se z vsakega vrnila z več samozavesti. Kmalu sem sama začela deliti nasvete in postajala aktivnejša v društvu.
Zelo mi je žal vseh staršev, ki se počutijo nesrečne zaradi prizadetosti svojih otrok in se iz kakršnegakoli razloga ne včlanijo v društvo. Jaz in moja hčer sva s SOŽITJEM pridobili veliko novih prijateljev in vedno sem zadovoljna, ko se s člani dobimo, saj so ti ljudje tako prijazni, nepokvarjeni in pripravljeni pomagati.
Ko rase tvoj otrok, dozorevaš tudi sam. Ko izveš, da tvoj otrok nikoli ne bo kot večina, si na dnu. Sčasoma pa spoznaš, da si zelo vesel najmanjšega napredka in ga znaš pravilno ceniti. S pomočjo svojega otroka se naučiš živeti.
Silva Kobal
Tudi žalostni dogodki so del življenja
Na svetu je veliko lepih, a tudi manj lepih dogodkov. Življenje je lepo, včasih tudi žalostno, saj se vsakemu od nas zgodi tudi kaj neprijetnega. Vsak človek ima za seboj tudi žalostne zgodbe. Tako sem tudi jaz doživela nekaj neprijetnih, žalostnih zgodb. Najbolj me je prizadela bolezen moje sestre Sabine.
Ko
sem bila stara štiri leta, sem dobila sestrico Sabino. Zelo sem se je
razveselila in sem komaj čakala, da bo zrasla in se bova skupaj igrali.
Toda zgodilo se je drugače. Mama je vsak dan zaskrbljeno opazovala to
malo bitjece, kajti zdelo se ji je, da je nekaj narobe.Ko so zdravniki ugotovili, da je s Sabino res nekaj narobe, se je pri nas doma veselje spremenilo v žalost, kajti mami so rekli, da Sabina verjetno ne bo hodila, pa tudi ne govorila. Čeprav jaz še nisem razumela, kaj se dogaja, sem čutila mamino in očetovo žalost. Nenadoma se je pri nas doma obrnilo vse narobe. Mama je morala veliko delati s Sabino ter jo voziti okrog zdravnikov. Vedno sem jo spremljala, tudi ko je mama delala s Sabino razgibalne vaje sem ji pomagala. Tako je Sabina začela počasi hoditi in bila sem zelo vesela. Po nekaj mesecih sem bila spet žalostna, kajti Sabina je dobila "krče" in zdravniki so ugotovili, da ima epilepsijo. Strah me je bilo, da bi umrla, saj sem jo imela rada.
Pri štirih letih je Sabina začela govoriti prve besede in spet sem bila vesela, ker sem opazila, da napreduje. Ko me je prvič poklicala po imenu, sem bila presrečna. Tako se je prepletalo veselje in žalost.
Želela sem si, da bi skupaj hodili v šolo, skupaj delali domače naloge, a žal to ni mogoče. Čeprav je Sabina "drugačen otrok", jo imam neizmerno rada. Tako kot sta oče in mama sprejela, da je Sabina prizadeta, sem se tudi jaz sprijaznila s kruto resnico, kajti življenje naše družine je malo drugačno od tistih, kjer imajo zdrave otroke.
To je zame najbolj žalosten dogodek, a kljub temu sem ponosna, da se razumemo in se imamo radi. Življenje je stkano iz dveh strani, veselja ter žalosti in vse strani so delci našega življenja. Tudi moja sestrica je del mojega življenja.
Barbara Lavrenčič
KARMEN
Jaz sem Karmen iz Vrtovč. Hodim v VDC, pa ne preveč rada. Rajši bi počela kaj drugega - pomembnejšega.
Je pa super, ker se v VDC vozim z avtobusom. Šoferji avtobusov so vsi moji prijatelji. Ko v društvu Sožitje organizirajo kak izlet, se vedno pozanimam na avtobusni postaji kateri šofer nas bo peljal. In potem nam dajo najboljšega. Po moji zaslugi.
Obstaja anekdota o mojem prijateljevanju z prevozniki:
Enkrat se nismo peljali z njimi, ampak z drugim prevoznikom. Povedala sem na avtobusni, da se ne bomo več vozili z njimi, ker so predragi. Potem so rekli, da so sedaj pa prizadeti. Odvrnila sem jim:“Če ste PRIZADETI, pa pridite delat k nam v VDC.“
Sicer imam tudi v VDC-ju pomembno delo. Tam namreč delam vizitke z ZLATO nitko. To lahko delamo le nekateri. Z zlato nitko moramo zelo pazit, da delamo prav.
Raje pa bi delala glasbo. Tako kot Čuki in Kingstoni. Imam njihove CD-je in jih rada poslušam. Gledam jih po televiziji in na nastopih. Po televiziji gledam tudi nadaljevanko Rebelde. Všeč mi je ker veliko pojejo in plešejo.
Jaz tudi plešem in sicer v folklorni skupini BURKO. To je folklorna skupina našega VDC-ja. Uči nas Mojca. Imamo jo zelo radi. Nastopali smo že na veliko prireditvah. Sedaj nastopamo z Kmetičem. Povsod so navdušeni in veliko ploskajo.
Ob petkih hodim v skupino Moj korak. Tam se učimo na računalnik in delamo razne stvari.
Tudi doma bi rada imela svoj računalnik. Poslušala bi muziko in pisala.
Doma živim s starši in bratom. Imamo veliko živali, ki smo jih dobili iz raznih krajev. Muca Murko je iz Idrije, Lenka iz Ajdovščine, Bučko je pa naš. Pes Bali je prišel iz Ljubljane, konj in koze pa iz Lozic. Imamo tudi kanarčke in ribe.
Moj brat Jožko ima še več živali, pravi živalski vrt. Ima štiri pitone, sovo, zlate in srebrne fazane, pave, veverico, šoje, palčnike, jerebice, zajce...Vzgaja pa tudi miši, ki jih potrebuje za krmljenje kač in sove.
Toliko o meni. Lepo se imejte.
Budanje 115
5271 Vipava
sozitje.ajd@gmail.com
Transakcijski račun pri
Primorska hranilnica
Vipava d.d.:
SI56 6400 0940 2070 234
Davčna št.: 28895703
Matična št.: 5248566
Šifra dejavnosti 94.991
FINANCIRANJE PROGRAMOV DRUŠTVA:
Fundacija FIHO,
članarine in prispevki članov,
javni razpisi občin in ministrstev,
donacije in sponzorstva,
0,5 % dohodnine
...
Programe in delovanje sofinancira FIHO.
Stališča organizacije ne izražajo stališč FIHO.
Občina Ajdovščina
Občina Vipava