SPLOŠNO: Motnje v duševnem razvoju se pojavijo že v otroštvu, nanašajo pa se na omejitve v vsesplošnem funkcioniranju osebe. Težave se pojavljajo na področjih samostojnosti, pri komunikaciji, socializaciji in splošnem razumevanju. Intelektualne sposobnosti in socialna prilagodljivost se lahko spremenijo skozi čas, običajno se izboljšajo kot rezultat treninga in rehabilitacije. Stopnje duševne manjrazvitosti se oceni s standardiziranimi inteligenčnimi testi. Manjrazvitost se pogosto pojavi skupaj z drugimi duševnimi ali telesnimi obolenji (Downov sindrom, cerebralna paraliza, avtizem, epilepsija…) – govorimo o sopojavnosti in dvojnih diagnozah. Z odraščanjem pa moramo biti pri osebah z motnjo v duševnem razvoju pozorni tudi na pojav duševnih motenj (psihoza, depresija, anksioznost, shizofrenija, demenca…). Dvojne diagnoze so lahko spregledane zaradi nepredvidljivega izražanja simptomov, posledica neustrezne diagnoze pa je potem tudi napačno zdravljenje. 
Pri diagnosticiranju mora sodelovati širši tim strokovnjakov - pediater nevrolog, specialni  pedagog, psiholog, otroški psihiater, logoped, socialni delavec... Pediater prispeva informacije o telesnem stanju otroka, bolezenskih znakih ali telesnih posebnostih. Specialni pedagog oceni otrokovo funkcioniranje na šolskem področju (sposobnosti, motivacijo). Psiholog je tisti, ki opravi klinični psihološki pregled in oceni otrokove inteligenčne, socialne in osebnostne lastnosti. Psihiater pridobi informacije o otrokovem odzivanju, čustvovanju, vedenju, samopodobi, odnosih v družini oziroma okolju. Logoped oceni otrokove govorne in verbalne sposobnosti, socialni delavec pa otrokovo ožje in širše socialno okolje z vidika otrokovih specifičnih potreb, potrebnih sprememb in razvojnega stališča.

VZROKI: Do motenj v duševnem razvoju lahko pripeljejo različni dejavniki. Že v času nosečnosti se lahko prepletajo okoljski faktorji in genetika, lahko so vzrok zapleti med porodom, prav tako pa lahko tudi še po porodu posamezne infekcije ali poškodbe možganov negativno vplivajo na nadaljnji razvoj. Med nosečnostjo je treba opozoriti predvsem na zlorabo alkohola in drog, teratogenost nekaterih zdravil, pomembno vlogo pa ima lahko tudi onesnaženo okolje (pesticidi, težke kovine…). Dejavniki tveganja so tudi različni zapleti med nosečnostjo, ki zahtevajo zdravniško intervencijo in seveda razni zapleti med porodom, ki imajo za posledico zgodnjo možgansko okvaro. Razvoj možganov pri otroku pa je zelo intenziven tudi še po porodu, poteka tudi še intenzivna mielinizacija in tudi krvna možganska pregrada se šele formira, zato so v tem času možgani še zelo ranljivi. Posamezni virusi in bakterije, ki povzročajo vnetje možganske ovojnice so še posebej nevarni, pa tudi druge infekcije, ki sprožijo močen odziv imunskega sistema, lahko zaradi prepletenosti imunskega in živčnega sistema vplivajo na nadaljnji razvoj možganov. Pri tem ni mogoče izvzeti niti vpliva posameznih zdravil in otroških cepiv, zato priporočamo, da se  pred cepljenjem temeljito posvetujete s pediatrom, da bi z morebitno prilagoditvijo programa cepljenja kar najbolj zmanjšali možnosti, da se pri vašem otroku pojavijo kakšni stranski učinki, ki bi še poslabšali stanje in še povečali razvojni zaostanek.

TERAPIJA: Za OMDR primanjkuje ustreznih in učinkovitih terapevtskih pristopov, zato spadajo med najbolj spregledano in zapostavljeno skupino. Dokazano je, da nekateri jezikovni primanjkljaji vplivajo na razvoj določenih vedenjskih težav (agresivno in samopoškodovalno vedenje), saj osebe ne zmorejo verbalno izraziti svojih potreb. Učenje funkcionalnih komunikacijskih spretnosti pripomore k zmanjšanju tovrstnega vedenja. Govorno jezikovna terapija in alternativni komunikacijski sistemi so zato lahko ključnega pomena pri programih rehabilitacijske terapije, kot tudi fizioterapija in delovna terapija. Ti pomagata predvsem osebam s telesnimi okvarami, katere lahko vodijo k vedenjskim in razpoloženjskim spremembam. Terapiji lahko izboljšata motorične funkcije ter vedenje in razpoloženje osebe. Delovna terapija uporablja namensko aktivnost za preprečevanje in ustavljanje disfunkcije in vzpostavlja maksimalno adaptacijo. Te aktivnosti se dotikajo skrbi za sebe, produktivnosti in dela, prostočasnih aktivnosti  ter sodelovanja v družbi. Fizoterapija in gibalno športne aktivnosti pa pri OMDR pogosto izboljšajo telesne funkcije (ravnotežje, drža telesa, koordinacija...), verbalno komunikacijo, koncentracijo, pogosto pa se izboljša tudi samopodoba in spomin.

Vedenjska  terapija je sestavljena iz različnih vrst obravnav, ki dopolnjujejo in izboljšajo vzgojo in izobraževanje ter rehabilitacijo. Vedenjska terapija vključuje ocenjevanje, ki temelji na podatkih posameznikovega vedenja, kot se to pojavlja v njegovem naravnem okolju. Vedenjsko terapijo imenujemo tudi modifikacija vedenja. S tem modelom terapije vedenjski terapevti uporabljajo funkcionalno analizo vedenja za identifikacijo situacij, ki povzročajo neustrezno vedenje. Intervencije so tako osnovane  na funkcionalni analizi vedenja

Kognitivno vedenjska terapija je pogojevalni model vedenja, ki se skupaj z upravljanjem vedenja uporablja za obravnavo posameznikov s čustvenimi težavami. Lahko se uporablja tudi pri visoko funkcionalnih OMDR, ki imajo anksiozne motnje, kot so obsesivno kompulzivna motnja ali depresija. Pri kognitivno vedenjski terapiji se uporabljajo različne tehnike za spreminjanje predhodnih naučenih ali pogojenih čustvenih odzivov

Trening socialnih spretnosti se uporablja za razvijanje splošnih, življenjskih veščin, posamezne metode in tehnike izvirajo iz vedenjsko in kognitivno vedenjskih pristopov, socialnega učenja, doživljajske pedagogike…Trening socialnih veščin osebam nudi vaje za vzdrževanje očesnega kontakta, smejanja, deljenja stvari z drugimi, ustrezne komunikacije s starši, skrbniki, z učitelji, vrstniki in drugimi člani skupnosti

Pozitivne rezultate daje tudi terapija z glasbo, likovna terapija, terapija s pomočjo konja ali kake druge živali.

Psihofarmakoterapija – posamezna zdravila pripomorejo k izboljšanju koncentracije in pozornosti, organiziranosti, spomina, prostorske orientacije, vztrajnosti, govora, pozitivne samopodobe, verbalne komunikacije. Na  voljo so antipsihotiki, antidepresivi in stabilizatorji razpoloženja. 

V zadnjem času vse več ljudi posega tudi po alternativi in poskuša pomagati z raznimi dietami, prehranskimi dodatki vitaminov, mineralov, probiotikov, prebavnih encimov... Tudi konopljino olje pomaga nekaterim z epilepsijo - poleg tega, da se zmanjša število epileptičnih napadov, opažajo tudi pozitivne učinke na splošno počutje in funkcioniranje.