Od takrat gledam na svojega otroka z drugačnimi očmi. Ponosna in vesela sem, da jo imam. In kot sem jo sprejela jaz, tako jo je tudi okolica. Včasih sem morala komu razložiti, zakaj je drugačna. Spoznala sem, da je za zadržanost ljudi največkrat kriv strah, ker ne vedo kako reagirati.

 

Udeležila sem se še nekaj seminarjev in se z vsakega vrnila z več samozavesti. Kmalu sem sama začela deliti nasvete in postajala aktivnejša v društvu.

Zelo mi je žal vseh staršev, ki se počutijo nesrečne zaradi prizadetosti svojih otrok in se iz kakršnegakoli razloga ne včlanijo v društvo. Jaz in moja hčer sva s SOŽITJEM pridobili veliko novih prijateljev in vedno sem zadovoljna, ko se s člani dobimo, saj so ti ljudje tako prijazni, nepokvarjeni in pripravljeni pomagati.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

MOJE SOŽITJE

Sem mama hčerke z Downovim sindromom. V svojih predstavah o prihodnosti si nikoli nisem zamišljala, da bi bila starš prizadetemu otroku. In zgodilo se mi je prav to. Ko se mi je rodila hčerka, sem takoj opazila, da z njo ni vse v redu. Ker je bil to prvi otrok in so bila moja pričakovanja drugačna, se mi je podrl svet. Bilo je polno zakajev in iskanja krivcev. Takrat sem mislila, da se mi kaj hujšega ni moglo zgoditi. Nisem si mogla predstavljati, kako naj bi šlo naše življenje naprej. Tudi sama sem se spremenila. Iz odprte in družabne osebe, sem se zaprla in ostajala z otrokom doma. Zelo sem se bala, kako jo bo sprejela okolica. Bolelo me je, ko sem videla, kako otroci prijateljev napredujejo, moja punčka pa je ostajala vse bolj za njimi.

 

V tistem času, ko sem doživljala največ stisk, sem prvič slišala za SOŽITJE. Bilo mi je omenjeno tako, mimogrede, da obstaja društvo za duševno prizadete. Ko bi mi takrat bolje predstavili društvo, bi se verjetno včlanila. Tako je minilo še eno leto, da sem postala član in odšla z njimi na prvi izlet. Nikoli ga ne bom pozabila. Mislila sem, da bodo ljudje, ki imajo tako žalostno usodo vsi objokani, in kar nisem verjela, kako so ponosni na svoje otroke in njihove skromne dosežke. Potem sem šla na prvi seminar. Iz njega sem se vrnila kot prerojena. Cel teden sem se družila z ljudmi, ki jih skrbijo iste stvari in imel si komu zaupati svoje strahove.

Ko rase tvoj otrok, dozorevaš tudi sam. Ko izveš, da tvoj otrok nikoli ne bo kot večina, si na dnu. Sčasoma pa spoznaš, da si zelo vesel najmanjšega napredka in ga znaš pravilno ceniti. S pomočjo svojega otroka se naučiš živeti.

 

(SILVA KOBAL)