|
Ko so zdravniki ugotovili, da je s Sabino res nekaj narobe, se je pri nas doma veselje spremenilo v žalost, kajti mami so rekli, da Sabina verjetno ne bo hodila, pa tudi ne govorila. Čeprav jaz še nisem razumela, kaj se dogaja, sem čutila mamino in očetovo žalost. Nenadoma se je pri nas doma obrnilo vse narobe. Mama je morala veliko delati s Sabino ter jo voziti okrog zdravnikov. Vedno sem jo spremljala, tudi ko je mama delala s Sabino razgibalne vaje sem ji pomagala. Tako je Sabina začela počasi hoditi in bila sem zelo vesela. Po nekaj mesecih sem bila spet žalostna, kajti Sabina je dobila "krče" in zdravniki so ugotovili, da ima epilepsijo. Strah me je bilo, da bi umrla, saj sem jo imela rada. |