Še sita ga boste

 

 

Matej se je rodil 17.9.1982 v Šempetru pri Gorici. V prvem letu njegovega življenja se nam je zdel čisto normalen otrok, tak kot vsi zdravi otročički. Shodil je z 13 meseci – čeprav bi na njegove fizične lastnosti lahko prej. Že pri startu je bil previden in še danes je tak.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tata rad pripoveduje…. kako ga je nekoč prišel iskat, njega pa ni bilo nikjer. Najprej so ga vprašali, če ga ni slučajno že prišel iskat – a to ni bilo to. Čez nekaj časa pa se prismeji z bolniško sestro po hodniku.

»No, vzela sem ga s sabo, saj je edini, ki ga lahko!  Edini je, ki HODI.« je bila njena razlaga.

 

Po triletnem »bivanju« v Stari gori smo ga na zahtevo dr.Veličkove  vpisali v malo šolo na Col – v vrtec. Tu se je začelo temnejše obdobje za nas. Mateja niso sprejeli takšnega kot je, ampak so mu poskušali vsiliti neke meje, ne da bi jih razumel. Kolikokrat smo bili deležni graj na račun kaj je in kaj ni storil.

 

Ta pot se je nadaljevala še v prvem razredu osnovne šole na Colu. Zavedamo se, da nanjo ni bil pripravljen kot njegovi vrstniki, a rečemo lahko da se je trudil on – mi pa še bolj. Sosedova punčka nam je vsak dan  posodila zvezke da sva doma prepisala kar ni uspel napisati v šoli. Potem pa še naloga – učenje in utrjevanje snovi. Velikokrat sva oba jokala in resnično nisva vedela več kako naprej. Šola pa nam ni bila ravno v tolažbo. Spet se je pokazalo, da niso sposobni v svojo sredino sprejeti osebo, ki potrebuje malo drugačno obravnavo. Po teh dveh letih »hišne kalvarije«, smo ga vpisali v osnovo šolo Ajdovščina – posebna enota. Tu je Matej uspešno zaključil osemletko.

 

 

 

 

 

 

 

 

S pomočjo tedanje direktorice CSD Ajdovščina - Antonije Škvarč in vodje VDC - Romana Velikonje je bil Matej naposled kategoriziran kot invalid in sprejet v VDC Ajdovščina kot njihov varovanec. Z velikim veseljem lahko rečem da se od takrat zelo hitro duševno in telesno izpopolnjuje. Nudijo mu vse pogoje, da je lahko to kar je – v svoji najboljši obliki. Tu je začel trenirati smučanje, tek in plavanje. V VDC-ju je včlanjen v skupino Burko, kjer se ukvarja z folklornim plesom in poje v pevskem zboru in kot solist. Rad hodi  na pohode z svojo pohodno skupino. Skrbi za urejeno zelenico okrog stavbe in verjetno lahko rečem, da z veseljem in odgovornostjo sodeluje v vsaki stvari v katero je povabljen.

 

Naj omenim še njegov razvoj na športnem področju.

Med odraščanjem smo se trudili, da bi mu omogočili kar se da normalno življenje. V dolini zraven hiše je naredil prve smučarske korake. Prve daljše spuste pa pri bratrancih in stricu v Predgrižah. Trenirati je začel pod okriljem Rajka Brusa na VDC-ju. Danes pa je tako dober smučar, da se ne boji nobenega smučišča več in da je na specialni olimpijadi v Idahu  osvojil zlato v superveleslalomu, srebro v veleslalomu in bron v slalomu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prvi dvomi in vprašanja pa so se nam začeli porajati, ko ni hotel spregovoriti. Spodbujali smo ga, a želenih rezultatov nismo dosegli. Na obisku pri pediatru pa smo dobili odgovor: » Gospa, še sita ga boste!« Saj ne da to kakšen dan ni res, ampak takrat to ni bilo dovolj. Prva beseda, ki jo je najraje uporabljal pa je bila MAMA. Vse kar je videl je tako poimenoval, čeprav menim, da je vedel da to ni isto. Ko je po cesti peljal avto je za njim kričal mama, ravno tako za avtobusom, …..

Po nadaljnjem  posvetu z pediatrom smo bili napoteni v Staro Goro. Tam je dr. Veličkova predlagala dnevno logopedsko terapijo z nastanitvijo in z težkim srcem smo se odločili zanjo. Tako smo Mateja 3 leta vsak ponedeljek peljali v Staro goro in ga ob petkih šli iskat, da je prišel za vikend domov. Večino časa je bil edini pacient, ki je lahko hodil. Ne vem kaj si je takrat predstavljal – verjetno pa je tak kot je sprejel to kot del življenja in se temu prilagodil.

 

Po osemletki se je vključil v program Želve na Ajševici. Tam naj bi se izučil za pomožnega vrtnarja, vendar do tega ni prišlo. Po tem, ko se je triletno usposabljanje – mi bi temu rekli trdo delo -  zaključilo, in država ni več prispevala za  nagrade, je dobil odpoved.

Po tem; ko je tri leta vsak dan, ne glede na vreme, kosil z nahrbtno kosilnico – je bil postavljen na cesto. Ne bi govorila o tem, kako je bilo za te otroke tam poskrbljeno, ker je to sramotno za našo družbo. Matej nam je o tem pripovedoval šele, ko je od tam odšel. Prej se je namreč bal, da mu ne bomo več dovolili hoditi delat.

Rad se usede na kolo in se odpelje tudi na daljše ture. Prikolesaril je že na Sveto goro in nazaj na Col, naredil krožno turo preko Podkraja – Kalc – Črnega vrha in domov. V Postojno si je šel ogledat avtobusno in železniško postajo (zelo ga zanima promet – predvsem avtobusi ga zanimajo že od majhnega. Če smo ga peljali kam pogledat kakšno žival – je on gledal mimo na cesto in kazal promet). Rad plava, se potepa po hribih (narejeno ima že planinsko transverzalo), predvidevam pa da to ni zadnja stvar s katero se bo ukvarjal.

Poudariti moram, da nobena stvar ni prišla zlahka. Čisto v vsako stvar smo vložili veliko truda in energije, saj je Matej zelo previden in na vsakem začetku zelo počasen. Šele ko stvar spozna in osvoji se začnejo kazati rezultati.

 

Upamo, da bo Matejeva zgodba – življenje, dalo moči staršem in otrokom, ki so v podobni situaciji. Čeprav je ovira še tako huda, ne odnehajte ampak borite se naprej. Vedno se izplača in vedno pridejo rezultati.

 

 

Marta in Jože Žgavec